6. junija bomo Slovenci zopet prispevali svoje mnenje o državnih zadevah. Čaka nas torej referendum, na katerem se bomo ˝odločali o prihodnosti ali vrnitvi v preteklost˝, kot pravi sam predsednik vlade.

Ja fajn. Me veseli, da lahko prispevam svoj glas ki bo pomembno vplival na razvoj ali pa na nazadovanje moje domovine.

Ne vem kako je z vami, ampak mene so na faksu učili, da se antonim ne more pojaviti v istem stavku, če naj ima ta smisel. Mogoče v povedi, če vmes uvedemo nov osebek, a z enim samim to pač ne gre.

Sedaj pa država od mene pričakuje, da bom sama od sebe znala rešiti ta – ne samo slovnični – problem. Le kako naj si še tako osveščen državljan ustvari mnenje o celotni zadevi, če si še strokovnjaki s tega področja niso enotni. In potem enkrat gledamo dr. Tegapatega, ki arbitražo vneto zagovarja, spet drugič pa dr. Tegapaonega, ki je odločno proti, ni pa sicer čisto nič manj usposobljen kot prvi. In oba se pojavita v isti oddaji. Včasih celo skupaj. In ko se ravno odločimo, kateremu bomo verjeli, pride na dan nek nov, doslej skrbno varovan podatek, ki nas zopet vrne na začetek.

Torej ni najbrž nič nenavadnega, če se moje stališče menja prav tako pogosto kot gostje v informativnih oddajah. Problem je le, ker se čas, ko bom morala enega izmed obeh mnenjskih polov odločno zasesti, nezadržno bliža. Houston, we have a problem.



Advertisements