Združene države se v teh dneh (tednih, mesecih) soočajo s sedaj tudi uradno najhujšo ekološko katastrofo. Izlitje nafte v Mehiškem zalivu bo terjalo še kar nekaj živalskih življenj, živcev odgovornih in prizadetih, predvsem pa ogromno let regeneracije okolja, ki najbrž nikoli več ne bo takšno, kot je bilo pred aprilsko eksplozijo.

Iz naftne vrtine namreč vsakodnevno izteka nekje med 1,9 milijona do treh milijonov litrov nafte na dan, kar je precej več kot so odgovorni trdili na začetku. Odprtino so že večkrat poskusili zapreti (nazadnje ravno v teh dneh), a to je zaradi velike globine vse prej kot enostavno. British Petroleum, podjetje, ki ima krivca v lasti, so ti poskusi že pošteno udarili po žepu, saj so doslej zapravili nič manj kot 930 milijonov ameriških dolarjev, gospod ameriški predsednik (ta je sicer na račun te katastrofe prejel številne kritike o premajhni učinkovitosti in počasni odzivnosti, ki so menda resno ogrozile njegov politični vpliv) pa jih opozarja, da bodo morali svojo denarnico še precej bolj odpreti.

Na prvi pogled se zdi, da ob katastrofi vse še najbolj skrbi najmanj štirikratna denarna izguba (1. Vsa ta nafta gre v nič; 2. Denarci namenjeni mašenju odprtine; 3. Čiščenje prizadetih območij; 4. Obstoj lokalnega prebivalstva je odvisen od letnega ulova.), kot pa ekološka razsežnost problema. Ekosistem se ruši, živali so zmedene, poškodovane in pokrite z nafto, peščica aktivistov pa se jim trudi pomagati. Ptice, na primer, eno po eno ujamejo in jih kar v divjini očistijo nesnage, ki se je prijela njihovih nožic, jim zlepila perje in krila in jih praktično obsodila na propad. Ne vem kako, če sploh, lahko pomagajo ribam in ostalim vodnim organizmom, upam pa, da so že našli učinkovit način.

A kaj bi še naprej govorila, če sledeče fotografije povedo več:

Če bi si radi ogledali še več fotografij, pojdite na tole stran, ki je hkrati tudi vir zgornjih štirih fotografij.

Advertisements