Inception. Film izjemnih razsežnosti, ki ga najbolje opišejo kar besede glavnega junaka (Leonardo Di Caprio): Dreams feel real while we’re in them. It’s only when we wake up that we realize something was actually strange.

Za ta film velja natanko to. Gledalec se namreč šele po preteku vseh njegovih 142-ih napetih minut zave, kako nenavaden izdelek je ravnokar spremljal. Kako perfekcionistično detajliran izdelek. Kako zapleten, čeprav hkrati lahko tudi dovolj enostaven, da zadovolji vsak okus. Kako popoln.

Christopherju Nolanu je ponovno uspelo. Z Izvorom (Inception) je upravičil desetletno čakanje na mojstrovino, ki jo je napovedal z Mementom. Zaradi filma kot je Inception, mu lahko oprostimo celo prodano dušo, ki je ustvarila Batmana, in razumemo, zakaj je The Dark Knight že nivo višje od netopirskega kolega. Zdi se namreč, da se je režiser z vsakim od teh akcijskih filmov zgolj kalil – vse dokler se ob lansiranju genialnega Jokerja ni zavedel, da je čas. Čas za nov podvig, ki se poigrava z elementi psihologije, a je kljub temu ravno dovolj prepleten z dovršeno akcijo, da zadovolji vsak okus. Podvig, ki gledalcu ponudi ravno dovolj vprašanj in bistveno manj odgovorov nanje, ter tako zaposluje misli še več dni po ogledu. Podvig, ki izziva gledalčev um in temelji na domnevi, da ta premore dovolj inteligence za njegovo razumevanje. Podvig, ob katerem ti postane jasno, zakaj obstajajo režiserji in Režiserji.

Advertisements