Bitcoin – digitalni kovanci prihodnosti?

Komentiraj

Menda je vsaka slaba stvar tudi za nekaj dobra. In globalna gospodarska kriza je, kot vse kaže, pošteno pretresla finančni trg. Na boljše? Obeta se nam namreč spletna valuta prihodnosti, ki za svoje delovanje ne bo potrebovala centralne banke, saj naj bi z njo upravljali kar uporabniki sami.

Na svetovnem spletu je z ameriškimi dolarji ali evri že moč kupiti novo digitalno valuto z zvenečim imenom bitcoin (1 BTC ima trenutno vrednost 0,66 €, en dolar pa v digitalnem svetu nosi vrednost enako 0,9,) . To je sicer Japonec z izgovorljivim imenom Satoshi Nakamoto na spletni finančni trg postavil že leta 2009, a njena popularnost je izjemno narasla šele v preteklih dneh.
Značilnost te valute je, da njeni uporabniki niso odvisni od nobene centralne moči (torej od nobene mednarodne, narodne, kmečke, občinske ali drugače zapakirane banke), kot je to v navadi pri “oprijemljivih” valutah, saj z njo upravljajo kar uporabniki sami – z domačega računalnika (in včasih seveda, na skrivaj, med malico, tudi s službenega).

In kako zadeva deluje? Uporabnik si s tega naslova dolpovleče preprost program – ki mu služi kot elektronska denarnica. V njej avtomatsko prejme več različnih številk svojega računa, na katerega nato, tako kot na običajen bančni račun, pritekajo in odtekajo njegovi kovančki – tudi potek nakazil je pravzaprav identičen temu, ki ga že poznamo: vse kar namreč potrebujemo je številka računa, na katerega želimo zahtevano vsoto nakazati.
Vsaka transakcija nato nekaj časa po prenosu “obvisi v zraku” dokler je drugi uporabniki omrežja ne potrdijo (in, preden se vprašate, ne, ne bo vam potrebno potrjevati transakcij drugih – to za vas dela kar dolpotegnjen program, ki preverja ip-naslove in druge zadeve, pomembne za verodostojnost podatkov. Ha, pa sploh še nismo razvili umetne inteligence!)
In to je to. Enostavno. Morda celo preveč enostavno?

Na prvi pogled tako enostavna uporaba se, vsaj meni, namreč sliši malce naivno in ne najbolj optimalno, a razvijalci zagotavljajo popolno varnost pri uporabi njihove valute. Ta je namreč zapisana v obliki posebnih digitalnih kod, ki so hranjene na različnih mestih v omrežju, zato je njihovo ponarejanje ali ponovna uporaba takorekoč nemogoča, prav tako pa je omejena tudi produkcija digitalnih kod, ki predstavljajo en digitalni kovanec, saj njihovo omejeno število že proizvedenim kovancem zagotavlja določeno vrednost.

Ok, mene so prepričali. A kje lahko te kovance tudi v resnici uporabim? Bitcoin žal zaenkrat še ni uradno plačilno sredstvo in posledično tudi še ni v splošni uporabi. Je pa z njo že mogoče podariti vse mogoče vsote (tudi tako majhne kot 0,00000001 BTC!!) v dobrodelne namene ter nakupovati v nekaterih mednarodnih spletnih trgovinah – med drugim jih podpira tudi vsestransko uporabni Amazon. Narod navali! Kovančke lahko (zaenkrat) namreč na nekaterih mestih dobite kar zastonj!

Nedelja je dan za ideje

1 komentar

500 ljudi je vedelo, kje se splača biti v nedeljo od 15 do 21. 300 jih je imelo to srečo, da so si priborili brezplačne vstopnice, ki so že pred tedni pošle v manj kot minuti. Ostalih 200 je pristalo na čakalni listi in upalo, da se jim bo le nasmehnila sreča. In če se jim je, so se ga lahko udeležili.

Četrtega samostojnega TEDx dogodka. Vir: http://www.tedxljubljana.com/

Dogodka, ki je v enem popoldnevu ponudil skorajda preveč dobrih novic.

Tako smo preživeli obisk roza vesoljcev, se najedli praženega krompirja in si zobe očistili z navadno leseno paličico. Poslušali smo o tem, kako je, če si več metrov pod vodo, in kako, ko si visoko v zraku. Spoznali smo, zakaj je privlačen domači Kras in zakaj oddaljena Silicijeva dolina. Ugotovili smo, kdo je avtor oglasnih spotov, ki že nekaj časa pozitivno presenečajo s televizijskih ekranov, in kdo je odgovoren za grafitne umetnine z zajčjim simbolom ob strani. Nasmejali smo se ob argumentih, ki so Schwarzija ponesli čez lužo in nasvetom za izboljšanje človekovega vsakdana. Dokončno smo razčistili, kaj počno v CERN-u, in dobili vpogled v teorijo iger. Ustavili smo se tudi pri tistih, ki jih navadno raje pozabimo, in besede namenili brezdomcem, spregledali pa nismo niti bolnikov, ki so preboleli raka, niti žrtev poplav, na katere smo na ta dan gledali v drugačni luči. In nenazadnje, na lastna ušesa smo se prepričali, da imamo prave glasbene umetnike tudi pri nas.

Vse to je organizatorjem uspelo lično zapakirati v enodneven brezplačen dogodek, ki je nedvomno navdušil, predvsem pa ponudil ogromne količine miselnega materiala, ki ga je vredno širiti.

Stavim, da bo 6!

Komentiraj

Na vse ali nič: na ameriški spletni strani lahko študentje stavijo na svoje ocene. Ustvarjalci spletne strani trdijo, da stava povečuje motivacijo za študij, psihologi pa svarijo pred prevaro.

Skupina navdušencev nad igrami na srečo se je odločila, da bo kar največ iztržila tudi iz področja, v katerega morajo mladi ponavadi predvsem precej vlagati – iz študija. Ameriški študentje tako lahko odslej na spletni strani Ultrinisc stavijo na to, s kakšno oceno bodo zaključili določen predmet na fakulteti, ki jo obiskujejo.

Princip teh stav je preprost, saj študentje stavijo na vse ali nič. Če študent zadane svojo končno oceno, prejme zajetno vsoto denarja, če se pri oceni lastnega znanja zmoti, pa izgubi vse, kar je predhodno zastavil. Vsak študent lahko stavi največ 20€ na en predmet, če pa stavi večkrat, se meja stav preseli višje.

Stran, ki postaja med študenti vse bolj priljubljena, pa ni povsem legalna. Spletne stave so v Združenih državah namreč prepovedane. A ustvarjalci njen obstoj zagovarjajo s trditvijo, da lahko stavimo le na uspehe drugih, v lasten uspeh pa predvsem investiramo.

A zakaj sploh staviti?  Večina študentov, ki na tej spletni strani redno stavi, je mnenja, da je to odličen način za motivacijo pri učenju – več kot stavijo, bolj zagreto se učijo. Nekateri so tako celo mnenja, da višina stav ne bi smela biti omejena, saj bi se menda bolj trudili, če bi na kocki viselo malce večje premoženje.

Psihologi pa so precej drugačnega mnenja, saj pravijo, da je ideja preprosto neumna. Za študente naj bi bila namreč dovolj visoka motivacija že uspeh na izpitu ter veselje ob uspešnem zaključku, tovrstne stave pa naj bi bile le prefinjen način, kako iz nepremišljenih mladih glav izvleči zajeten kup denarja.

(Vir: Die Zeit)

24-urna blamaža

2 komentarja

24 ur.com, spletni portal, ki se ponaša z nenavadno visokim številom obiskov, svoje uporabnike prijazno vabi h komentiranju objavljenih člankov. Svoboda govora, pisma bralcev in izražanje mnenja so pač bistven del vsakega resnega novinarskega dela.

A kako zelo resno se na tem uredništvu lotevajo svojega dela pokaže že dejstvo, kako skrbno brišejo komentarje, ki se obregnejo ob – točno to uredništvo.

Kot lahko preberemo v splošnih pogojih uporabe, portal seveda ne tolerira groženj, slabšalnega, poniževalnega ali žaljivega načina izražanja, prav tako pa tudi ne ostalih vsebinsko neprimernih vsebin.

A glej ga zlomka, na portalu kljub temu lahko zasledimo precej žaljivih sporočil, katerih avtorji napadajo praktično vse, ki si drznejo biti drugačni. A nihče se ne bo obregnil ob to, če ponižujete močnejše in verbalno napadate homoseksualce, ki se ne sramujejo tega, na kar nimajo bit za kaj ponosni, prav tako vašega komentarja nihče ne bo izbrisal če boste z žaljivimi opazkami stigmatizirali blondinke ali pa če boste na osnovi čustev kritizirali naše politike in trenutno vlado. Brez skrbi, na tem portalu so dobrodošli celo komentarji, ki služijo izključno medsebojnemu verbalnemu obračunu med dvema uporabnikoma.

Dovoljeno je vse. Vsaj dokler se ne obregnete ob – uredništvo. Če si boste namreč prek komentarja drznili javno izraziti nestrinjanje s politiko tega portala, bo vaš komentar po hitrem postopku izbrisan – pa čeprav ne vsebuje grožnje, slabšalnega, poniževalnega ali žaljivega načina izražanja.

Saj razumem. Nihče ne vidi rad, če ga tujec vlači po zobeh. A še vsak novinar, ki premore trohico samospoštovanja, se bo na konstruktivno kritiko odzval. Na nekem drugem novičarskem portalu so med uporabniki izvedli anketo, kako naj zvišajo nivo komentarjev (beri: onemogočijo neprimerne, žaljive in nasploh neokusne komentarje) ter iz mnenja javnosti izvedeli, da bralci predlagajo komentarje, ki bi jih bilo potrebno podpisati z imenom in priimkom. Morda bi moralo uredništvo 24-ih ur pomisliti o podobnem ukrepu za svoje novinarje. Če bi se ti pod svoje ˝novice˝ bili primorani podpisati z imenom in priimkom in ne zgolj z inicialkami, bi morda bili pripravljeni svoje ime tudi častno braniti. Vsaj dokler se vsake toliko najde nekdo, ki se odloči da se bo na njihov račun malce pozabaval in vse izbrisane komentarje ponovno javno oživil.

Zvezda letošnjega prvenstva

Komentiraj

Letošnje svetovno prvenstvo je zagotovo rodilo novo zvezdo. A v tednih, ko se vse vrti okrog nogometa, ta zvezda ni nobeden izmed nogometašev in nobeden izmed selektorjev. Najbrž še reprezentanca, ki se bo konec tedna okronala z nazivom svetovnega prvaka, ne bo deležna takšne pozornosti kot nova zvezdica.

Ne, nihče ne sveti tako močno kot vuvuzela.

Ni ga junaka, ki zanjo še ne bi slišal in jo vsaj enkrat tudi na lastna ušesa poslušal. Ter jo po vsej verjetnosti skušal preslišati. Svoj sloves si je to ˝pihalo˝ namreč pridobilo s pomočjo negativne propagande, ki jo izvaja vsako tekmo znova. Če smo se tako ob spremljanju prve tekme začudeno spraševali zakaj je v našo dnevno sobo nenadoma navalil roj čebel, smo ob gledanju druge že vedeli s čim imamo opravka.

Čeprav smo jo menda tisti, ki smo tekme spremljali prek TV ekrana, poceni odnesli. ˝Glasba˝ vuvuzel naj bi bila v živo namreč se precej bolj moteča. Brez pomisleka verjamem. In se ob tem sprašujem, koliko so navijači z navdušenim pihanjem vplivali na koncentracijo tistih, zaradi katerih so na nogometni stadion pravzaprav prišli.

Tudi živali jokajo, mar ne?

Komentiraj

Slovensko javnost je pred kratkim ponovno pretresla novica o mučenju živali. Tokrat jih je skupil kosmatinec iz Boršta, katerega lastnik premore tako malo sočutja in zdrave pameti, da so kužka praktično do smrti pogrizle bolhe. Le nekaj dni pred tem smo lahko zasledili novico o možaku iz Soče na Bovškem, ki je sosedovemu psu odrezal genitalije, ker je ta naskakoval njegovo psičko.

Obe grozljivi zgodbi bi si zaslužili epilog srečnega konca s primernima kaznima za zločinca – zakaj ne bi bila pravica včasih tudi na strani živali? A kot opozarjajo društva proti mučenju živali se v naši državi tovrstne zločince le redkokdaj primerno kaznuje. In zelo verjetno je, da tokrat ne bo nič drugače.

Očitno je v glavah precejšnjega dela človeške populacije naša rasa vsaj stopničko višje od ostalih vrst. Pa čeprav nas te obkrožajo na vsakem koraku in nam s svojo prisotnostjo bogatijo življenje. Ampak ne. Živali si ne zaslužijo spoštovanja. Zakaj? Ker niso dovolj inteligentne? Ker ne govorijo našega jezika? Ker so same sebi namen?

Več raziskav je pokazalo, da se zagovorniki te teorije pošteno motijo. Živali, sploh pa sesalci, SO inteligentna bitja. Delfini, na primer, so po vsej verjetnosti inteligentnejši od ljudi. Ampak mi, vladarji sveta, tega seveda ne bomo priznali. Delfin je pač še ena riba. In ta je v morju zato, da jo lovimo in ubijamo za svoje potrebe.

Samo v malem japonskem mestecu Taiji tako vsakoletno pobijejo nepredstavljivo število delfinov, ki jih japonski plačani morilci najprej zvabijo v skriti zaliv, kjer jih nato na izjemno krut način hladnokrvno umorijo. In verjemite, ti delfini vedo, kaj jih čaka. Vedo. In noč v čakanju na pokol preživijo tako, da jokajo.

Na to problematiko sicer učinkovito opozarja Richard O’Barry, ki je pozornost svetovne javnosti pritegnil s filmom The Cove (Skriti zaliv). Pretresljiv dokumentarec, ki še preveč natančno prikazuje mesarsko klanje je že prispeval k spremembam, čeprav boj še zdaleč ni končan.

Film, ki je precejšnjo gledanost in velik odziv doživel tudi v Sloveniji se je najbrž dotaknil vsakega, ki si ga je ogledal. A še vedno si vse preveč ljudi govori, da sami ne morejo ničesar storiti. Morda res ne moremo rešiti delfinov, a ko gre za živali naše države, smo bistveni korak do sprememb prav mi – slovenska javnost. Mi smo tisti, ki možakarju iz Soče lahko pokažemo, da za takšne posameznike med nami ni prostora in mi smo tisti, ki lastniku psa iz Boršta lahko dopovemo, da mu krivde v naših očeh ne more oprati še tako dober odvetnik. Nekateri to že počno. Od vas pa je odvisno če in kako se jim boste pridružili.

Vse manj vode, vse več nafte

Komentiraj

Združene države se v teh dneh (tednih, mesecih) soočajo s sedaj tudi uradno najhujšo ekološko katastrofo. Izlitje nafte v Mehiškem zalivu bo terjalo še kar nekaj živalskih življenj, živcev odgovornih in prizadetih, predvsem pa ogromno let regeneracije okolja, ki najbrž nikoli več ne bo takšno, kot je bilo pred aprilsko eksplozijo.

Iz naftne vrtine namreč vsakodnevno izteka nekje med 1,9 milijona do treh milijonov litrov nafte na dan, kar je precej več kot so odgovorni trdili na začetku. Odprtino so že večkrat poskusili zapreti (nazadnje ravno v teh dneh), a to je zaradi velike globine vse prej kot enostavno. British Petroleum, podjetje, ki ima krivca v lasti, so ti poskusi že pošteno udarili po žepu, saj so doslej zapravili nič manj kot 930 milijonov ameriških dolarjev, gospod ameriški predsednik (ta je sicer na račun te katastrofe prejel številne kritike o premajhni učinkovitosti in počasni odzivnosti, ki so menda resno ogrozile njegov politični vpliv) pa jih opozarja, da bodo morali svojo denarnico še precej bolj odpreti.

Na prvi pogled se zdi, da ob katastrofi vse še najbolj skrbi najmanj štirikratna denarna izguba (1. Vsa ta nafta gre v nič; 2. Denarci namenjeni mašenju odprtine; 3. Čiščenje prizadetih območij; 4. Obstoj lokalnega prebivalstva je odvisen od letnega ulova.), kot pa ekološka razsežnost problema. Ekosistem se ruši, živali so zmedene, poškodovane in pokrite z nafto, peščica aktivistov pa se jim trudi pomagati. Ptice, na primer, eno po eno ujamejo in jih kar v divjini očistijo nesnage, ki se je prijela njihovih nožic, jim zlepila perje in krila in jih praktično obsodila na propad. Ne vem kako, če sploh, lahko pomagajo ribam in ostalim vodnim organizmom, upam pa, da so že našli učinkovit način.

A kaj bi še naprej govorila, če sledeče fotografije povedo več:

Če bi si radi ogledali še več fotografij, pojdite na tole stran, ki je hkrati tudi vir zgornjih štirih fotografij.

Older Entries